6 - Nedeljski zajtrk prvakov
Prvi teden prostovoljskega tabora je za nami. Vse tri »lutrašice« si privoščimo zajtrk s strateškim sestankom na leseni terasi na strehi centra, ki je po nekaj nalivih prijetno čista, v nasprotju s spodnjo, ki se ne more upirati razmočeni ilovici. Utrujeni junaki, nevajeni težkega dela, še spijo v vojaškem šotoru in na spodnji pokriti terasi. Danes bo res zaslužen prost dan.
5 - Afrika, moja Afrika na Goričkem
Petek je na moč delaven. Čmrlji hotel dobi streho, trst, ki smo ga pripeljali iz jezera v soseščini, dobi novo rastišče v rastlinski čistilni napravi. Zvečer bi od prijetne utrujenosti skorajda pozabila na mleko. Ponj je treba h Kerčmarjevim na sosednji grič, enega od devetih, po katerih so raztepeni Križevci. V kanglicah, na kakršne smo v mestni civilizaciji že pozabili, me čaka še toplo mleko večerne molže. Nič ga ni ostalo za mlekarno. Samo liter ali dva se pač ne splača voziti tjakaj, pri tako nizkih odkupnih cenah še sploh ne. Pa smo vzeli vse. Od petih litrov zdaj komaj še kaj ostane za kisanje. Dekleta so navdušena nad toplim napitkom, za katerega gretje nismo porabili niti ene samcate kalorije. Krave so to opravile mimogrede, medtem ko so prežvekovale dišeče seno. CO2 odtis nič, če odštejemo še vožnjo v zbiralnico mleka, ki je ni bilo. No, namesto tega smo se pripeljali tisti kilometer mi.
4 - Od Pomelaja do STOPJEŽa
Četrtek je bil določen za obisk zadruge Pomelaj. Vreme ravno pravšnje, oblaki, od belih kuštravcev do skorajda črnih grozečih gmot, je naredilo vožnjo čez hrbte gričevnate pokrajine, od Kančevec proti Fokovcem in navzdol proti Bogojini, še bolj slikovito. Morala sem na silo prekiniti klepet v avtu, da sem pokazala na ves ravninski del Prekmurja, ki je ležal pod nami in se raztezal daleč na Madžarsko in celo Hrvaško. Panorama, da je malo takih!