1 - Preživetje na Goričkem
Odločitev ni bila lahka. Mednarodno leto prostovoljstva 2011 je kar vabilo k organizaciji tabora prostovoljcev. »Šef'ca, se prijavimo?«, je spodbudno spraševala Tatjana. Seveda, toda kje naj dobimo denar za izvedbo tabora? »S prijavo na ameriško ambasado«, je bil odgovor hiter. Rečeno, storjeno. Najslabša kombinacija bi bila, če prostovoljce Voluntariata Slovenije dobimo, denarja zanje pa ne, sem razmišljala. No, Američani se niso izkazali. Murphy je dobro opravil svoje umazano delo...
Kaj pa zdaj? Sponzorji oziroma donatorji, dobri ljudje torej. Se bodo odzvali v tako kratkem času, povrhu še v času počitnic? Za enega smo bili gotovi: teta Marta iz Prlekije, ki nam ob vsakem času priskoči na pomoč in vedno preseneti še s čim - mesom iz tünke, zoblom (zaseko za tiste, ki niso vešči prleščine), krapci, pogačami in drugimi lokalnimi dobrotami. Nagovorili smo tiste, ki so nam že kdaj ponudili roko pa tudi nekaj prekmurskih organizacij. Kateri so se odzvali, bo razbrati sproti iz logotipov podpore na spletni strani. Vendar pa v današnjem času gospodarske recesije (pa tudi izgovorov na ta račun) in vsesplošne krize vrednot ni vseeno, kako so se odzvali, saj to kaže na stanje duha v današnji družbi in naši državi. Nekateri so bili prijazni in takoj pripravljeni prispevati vsaj nekaj malega iz svojega nabora, od drugih sem poslušala izlive jeze nad nenehnimi prošnjami, ki dežujejo od lokalnih športnih klubov pa do vaških skupnosti, kjer so morda prenovili kapelico ali odprli vaški kulturni dom. Treba je bilo na debelo pogoltniti slino, ko sem po kratkem obojestranskem molku z dejstvi kolikor mogoče prijazno podkrepila naše posebnosti in enkratnosti. Zaleglo je, no, vsaj večinoma. Nikakor pa prijaznost in odzivnost podjetij nista odvisni od njihove velikosti ali pozornosti, ki jim jo namenjajo mediji. Nasprotno! Eden najpomembnejših prekmurskih »koncernov« je gladko in neprijazno odklonil kakršnokoli pomoč. »Negativno, dobro?« je zabrusil krepak ženski glas iz slušalke. Kdor pozna lokalno narečje, bo vedel, kaj to pomeni. »Dobro«, sem odgovorila in odložila telefon. To je bila tretja, ne prav velika skupina naprošenih podpornikov.
Če je kje v Sloveniji mogoče preživeti z nekaj drobiža ali celo brez, je to na Goričkem, sem se tolažila z dolgoletnimi izkušnjami, ko smo vse tri sotrudnice našega zavoda pripravljale center za sprejem prvih udeležencev (kako brezosebna beseda, spominja na nekoga, ki tam kar leži, drugi pa počno z njim, kar se jim zahoče) tabora. V soboto je prišla večina - se pravi trije, v nedeljo še Španka in zvečer, ko smo že vsi mislili, da je izgubljen, še Belgijec. Čeprav se pet udeležencev ne sliši dosti, se je na spoznavni večer izkazalo, da so prav zabavno različni. Fanta, Mark iz Barcelone in Sam iz Bruslja, sta fakulteto že absolvirala, dekleti iz Brna sta nekje sredi študija in najmlajša, Baskijka, vpisana na biomedicino. Vse druži nagnjenost do narave in prepričanje, da je njeno ohranjanje neobhodno za preživetje - planeta, vsega živega na njem in tudi človeštva. Ni vrag, da bomo preživeli tudi »taborniki«.
