4 - Od Pomelaja do STOPJEŽa
Četrtek je bil določen za obisk zadruge Pomelaj. Vreme ravno pravšnje, oblaki, od belih kuštravcev do skorajda črnih grozečih gmot, je naredilo vožnjo čez hrbte gričevnate pokrajine, od Kančevec proti Fokovcem in navzdol proti Bogojini, še bolj slikovito. Morala sem na silo prekiniti klepet v avtu, da sem pokazala na ves ravninski del Prekmurja, ki je ležal pod nami in se raztezal daleč na Madžarsko in celo Hrvaško. Panorama, da je malo takih!
Pri Pomelaju po gostoljubnem sprejemu izvemo vse o tej neprofitni organizaciji, od koruze trdinke, ki jo vzgajajo zaradi močnega ličja in je povrhu mnogo okusnejša od običajnih hibridov, do vključevanja socialno šibkih skupin na podeželju in nerazumevanja lokalnih oblasti za delovanje zadruge. Ni jim lahko, prav kakor nam ne.
Toliko žensk še nisem videla plesti izdelke iz koruznega ličja. Ali to pomeni, da je brezposelnih in pomoči potrebnih žensk vse več? Da, izvemo, poleg Mure je dočakal stečaj tudi Toko pa še marsikatero podjetje, kjer so si služile kruh. Zadovoljne so, dobre volje, ni se jim bilo težko priučiti novih spretnosti, pravijo, da jim v nobeni službi ni bilo tako lepo...
»Pomelajevke« nam pripravijo pogostitev, ki odseva domačnost ne le s pridelki, ki so vsi po vrsti pridelani na naravi (in tudi nam) prijazen način, temveč tudi z glinenim posodjem in pletenimi košaricami, z obvezno koruzno zlejvanko za sladico - in s prijaznim nasmehom, ki pripoveduje, da so se z veseljem potrudile. Naši prostovoljci so navdušeni. Na koncu dobimo še odslužene strešnike za izobraževalni hišici, ki ju prostovoljci gradijo ob Vidrinem centru, in zvrhan zaboj domače zelenjave. Skozi Polanski log, ki ga je neusmiljeno prerezala avtocesta, se odpeljemo nazaj na Goričko. Mimogrede »narabutamo« (z vnaprejšnjim privoljenjem!) še nekaj koruznih štokov trdinke, da jo pokusimo še pečeno. Kako zadiši zvečer na novem ognjišču, ki smo ga iz podarjene opeke (o tej posebni zgodbi prihodnjič!) zgradili taborniki! Hvala vam za vse, Pomelajevke!
Ob Ledavi, ki bi jo lažje označili za kanal kot za reko, nas ob povratku iz Male Polane pot pelje do Lendave, nato pa po zapleteni deteljici zavijemo nazaj proti Murski Soboti. Koliko plodne zemlje in strnjenega nižinskega gozda je bilo uničeno za avtocesto! Je res ni bilo mogoče speljati drugje in drugače? Oja, bilo, toda gozd je imel najmanj zagovornikov ali pa le-ti niso bili dovolj prepričljivi. Zdaj je, kar je. Iz asfalta nikoli več ne požene gozd...Razvije se burna debata, v kateri naši taborniki pripovedujejo primere iz svojih dežel. Zelo jih zanima naš projekt STOPJEŽ, katerega terenski del se v veliki meri odvija prav na tem odseku avtoceste. Pokažem ekodukte - nadvoze za živali, povem zadnje podatke o povozih živali. Posebno manjše, tudi ptiči, pogosto zaidejo na cestišče, od koder ni vrnitve. Če se nekako izognejo drvečim vozilom v eno smer, je kolona tovornjakov v drugo smer skoraj zagotovo nepremostljiva in usodna ovira. Z velikim zanimanjem si taborniki zvečer ogledujejo logotip projekta STOPJEŽ. Všeč jim je, preprost in poveden je. Za to je poskrbela naša popularna ilustratorka Lila Prap. Hočejo videti še STOPZAJCA in čisto svežo STOPVIDRO. Zdaj razumejo, zakaj, in se strinjajo, da so takšni ozaveščevalni projekti zelo potrebni.
