3 - Motivacija je vse

Šele tretji delovni dan je za nami, pa me preveva občutek, da sem v centru že najmanj dva tedna skupaj. Kuhinja pod Tatjaninim budnim očesom, ki ne spregleda ničesar, teče kot namazana. Prava Martina hči je; ne more počivati niti minute in namesto popoldanskega počitka mora na potep po gozdu - po »grbanje«, seveda, saj je slišala, da že rastejo. Vrne se s polno košarico, katere vsebina bo zagotovo končala jutri v gobovi mlečni juhi s krompirjem ali ajdovo kašo (ali obojim).

Prejšnji večer smo dočakali na Hodoškem jezeru v upanju, da bomo dočakali tudi vidro. Pravzaprav, naši taborniki so upali, me tri pa prav nič. Dekleta, Čehinji in Sara, so veselo in kar glasno klepetala, medtem ko so se noge pogrezale v mehko, travnato pot, ki smo jo uredili okrog jezera v prvem projektu, s katerim smo se pred osmimi leti resno zasidrali na Goričkem. Fanta sta prizanesljivo namignila, da bi rada kdaj odšla na jezero z mano, zgodaj zjutraj. Seveda, zakaj pa ne! Šele na drugi strani jezera smo uspeli umiriti klepet in pozornost sprehajalcev se je počasi obrnila navzven, v mir in tišino jezera, v katerem se je utapljalo rdeče sonce. To je bilo pravo, to smo čakali. Toda prepozno, hodoški duh se sinoči ni prikazal...

Naslednje jutro taborniki že pri zajtrku sprašujejo, kdaj bo predavanje o vidri. Vesela odziva takoj zagotovim predavanje zvečer. Ves dan prizadevno kopljejo, vozijo material, gradijo čmrlji hotel, sadijo trst za rastlinsko čistilno napravo, ki bo imela veliko dela z vso odpadno vodo zadnjega tedna. Skrivaj opazujem našo najmlajšo, 18-letno Saro, kako pod vročim soncem vsa prepotena z lopato vztraja pri gradnji stopnic. Verjetno še nikoli ni kopala tako težke ilovnate zemlje. Bi tudi moja hči, njena vrstnica, v Španiji tako prizadevno vihtela lopato za cilje neke čisto tuje nevladne organizacije?

Dan po predavanju smo se zbali, da bodo naši taborniki (to so v pravem pomenu besede, saj prebivajo v šotorih) dokončali že vse naloge, ki smo jih načrtovali za dva tedna. Delovna vnema je občutno višja kot prve dni. Je mogoče, da jih je predavanje ne le o vidri, temveč o načinu življenja in filozofiji našega zavoda tako motiviralo? Pa to, da živimo, delamo in jemo z njimi? Da, zdaj natančno vedo, kaj in zakaj delajo, je rekla Tatjana in skuhala neprekosljiv ričet s sestavinami z zahodnega Goričkega: zelenjavo iz Vrataričeve domačije v Polani in Viktorjevimi domačimi klobasami.

Predstavnici slovenskega Voluntariata, ki sta prišli preverit, kako tabor poteka, smo navdušili s preprostostjo razmer, iznajdljivostjo in povezanostjo z domačini, predvsem pa z dobro voljo, ki vlada vse naokrog. Center vrvi od življenja kot čebelji panj. Taborniki, ki so jih povprašali za mnenje, so se pritožili samo nad nadležnimi komarji... Toliko jih res še ni bilo nobeno leto, kar kolovratim po Goričkem. Brez skrbi, tudi te bomo ugnali. Že marsikoga smo pa ne bi komarjev?

Zvečer se nam predstavi nov prostovoljec, še en Španec. Želel si je ostati z nami, kajti tabor v Rakičanu, kjer je delal, se je zaradi nesporazumov z izvajalci tabora končal prej, on pa bi rad še ostal v Slovenji. Je inženir, ima svojo firmo in vsako leto del svojega dopusta preživi kot prostovoljec. Zabaven in živahen je, Mark in Sara sta ga vesela in kljub dogovoru o angleščini kot jeziku sporazumevanja kmalu na terasi odmeva temperamentna španščina in smeh. Židana volja je nalezljiva, posebno zvečer.