Dnevnik poletnega tabora AQUALUTRA
- Podrobnosti
- Četrtek, 01. september 2011 07:37
To leto je inštitut Lutra prvič organiziral mednarodni prostovoljni delovni tabor. Pestro dogajanje tekom tabora smo vestno beležili in objavljali na blogu centra "Pisma z mojega stolpa". Da vam olajšamo prebiranje, so vam na volju tu vse objave. Le kliknite na "Preberi več ...".
1 - Preživetje na Goričkem
Odločitev ni bila lahka. Mednarodno leto prostovoljstva 2011 je kar vabilo k organizaciji tabora prostovoljcev. »Šef'ca, se prijavimo?«, je spodbudno spraševala Tatjana. Seveda, toda kje naj dobimo denar za izvedbo tabora? »S prijavo na ameriško ambasado«, je bil odgovor hiter. Rečeno, storjeno. Najslabša kombinacija bi bila, če prostovoljce Voluntariata Slovenije dobimo, denarja zanje pa ne, sem razmišljala. No, Američani se niso izkazali. Murphy je dobro opravil svoje umazano delo...
2 - Vsak začetek je težak
Tabor se je konec drugega delovnega dne razmeroma pozno pogreznil v temo; samo še v mojem stolpu gori zastrta lučka in privablja nočne obiskovalce. Kar veliko jih je tu na Goričkem, kjer je nebo še temno in gosto posuto z zvezdami. Najbolj so mi všeč zeleni: elegantne tenčičarice in travnato zeleni nočni metulji, ki me, biologinjo, spravljajo v obup, ker jim ne poznam imena. Toda, bi rekel kolega algolog (ki sicer odlično pozna metulje), jaz sem za alge... Jaz pa za vidre, dodajam.
3 - Motivacija je vse
Šele tretji delovni dan je za nami, pa me preveva občutek, da sem v centru že najmanj dva tedna skupaj. Kuhinja pod Tatjaninim budnim očesom, ki ne spregleda ničesar, teče kot namazana. Prava Martina hči je; ne more počivati niti minute in namesto popoldanskega počitka mora na potep po gozdu - po »grbanje«, seveda, saj je slišala, da že rastejo. Vrne se s polno košarico, katere vsebina bo zagotovo končala jutri v gobovi mlečni juhi s krompirjem ali ajdovo kašo (ali obojim).
4 - Od Pomelaja do STOPJEŽa
Četrtek je bil določen za obisk zadruge Pomelaj. Vreme ravno pravšnje, oblaki, od belih kuštravcev do skorajda črnih grozečih gmot, je naredilo vožnjo čez hrbte gričevnate pokrajine, od Kančevec proti Fokovcem in navzdol proti Bogojini, še bolj slikovito. Morala sem na silo prekiniti klepet v avtu, da sem pokazala na ves ravninski del Prekmurja, ki je ležal pod nami in se raztezal daleč na Madžarsko in celo Hrvaško. Panorama, da je malo takih!
5 - Afrika, moja Afrika na Goričkem
Petek je na moč delaven. Čmrlji hotel dobi streho, trst, ki smo ga pripeljali iz jezera v soseščini, dobi novo rastišče v rastlinski čistilni napravi. Zvečer bi od prijetne utrujenosti skorajda pozabila na mleko. Ponj je treba h Kerčmarjevim na sosednji grič, enega od devetih, po katerih so raztepeni Križevci. V kanglicah, na kakršne smo v mestni civilizaciji že pozabili, me čaka še toplo mleko večerne molže. Nič ga ni ostalo za mlekarno. Samo liter ali dva se pač ne splača voziti tjakaj, pri tako nizkih odkupnih cenah še sploh ne. Pa smo vzeli vse. Od petih litrov zdaj komaj še kaj ostane za kisanje. Dekleta so navdušena nad toplim napitkom, za katerega gretje nismo porabili niti ene samcate kalorije. Krave so to opravile mimogrede, medtem ko so prežvekovale dišeče seno. CO2 odtis nič, če odštejemo še vožnjo v zbiralnico mleka, ki je ni bilo. No, namesto tega smo se pripeljali tisti kilometer mi.
6 - Nedeljski zajtrk prvakov
Prvi teden prostovoljskega tabora je za nami. Vse tri »lutrašice« si privoščimo zajtrk s strateškim sestankom na leseni terasi na strehi centra, ki je po nekaj nalivih prijetno čista, v nasprotju s spodnjo, ki se ne more upirati razmočeni ilovici. Utrujeni junaki, nevajeni težkega dela, še spijo v vojaškem šotoru in na spodnji pokriti terasi. Danes bo res zaslužen prost dan.
7 - Nedeljski zajtrk prvakov drugič - obračun z dodano vrednostjo
Drugi teden prostovoljskega tabora je minil, kot bi mignil. Vsak dan sem skušala zvečer zapisati dnevniške vtise pa zraven omagala in se, še zmeraj z dlanmi na računalniku, zbudila sredi noči, ko je že vse potihnilo; le še moja glinena Pomelajeva svetilka s senčnikom iz koruznega ličja je svetila, čepeč v soju njene svetlobe pa me je očitajoče gledala najlepša mala plastika vidre pod soncem, nastala pod spretnimi rokami našega švicarskega prijatelja Uelija Iffa, ki je bil glino zanjo skopal kar z brega Peskovskega potoka. Tako je v celoti ohranil njeno avtentičnost, tako v pogledu materiala kot vidrinega življenjskega prostora. Kako nezmotljivo je ujel njeno živahno pronicljivost, značaj sposobnega plenilca, ki mu je lov šala in zabava.